Raziskovalni projekt posega v samo osrčje odnosa med pravom in politiko in se osredotoča na vpliv ideoloških profilov nosilcev sodne veje oblasti na opravljanje sodne funkcije. Pri pojmu ideološki profil ne izhajamo iz pejorativnega razumevanja ideologije kot nečesa negativnega, manipulativnega ali celo nevarnega. Z ideološkim profilom označujemo celokupni sistem vrednot, prepričanj in stališč posameznika, skozi katerega ta razume družbeni svet okoli sebe, vključno s pravom, in ta družbeni svet tudi soustvarja. Pri ideološkem profilu gre za politična prepričanja v najširšem smislu, ki izhajajo iz razumevanja politike kot vsega, kar se nanaša na javne zadeve.
Projekt s svojo temo posega v torišče razprav o pravu in družbeni vlogi sodne veje oblasti. Odnos do ideologije je eden ključnih razlikovalnih elementov med dvema temeljnima konceptoma prava.
Srednjeevropski prostor, kamor spada Slovenija, je zavezan razumevanju prava kot objektiviziranega, pozitivističnega sistema, ki svojo avtoriteto črpa iz forme. V skladu s to koncepcijo je sodbe sodišč treba spoštovati, ker so jih izdala sodišča, ki so institucije, na katerih sedijo izključno pravni strokovnjaki, ki so vrednostno brezbarvni ali pa njihove vrednote nikakor ne vstopajo v sodno odločanje. To se odraža tudi v tradicionalni zunanji formi sodstva: sodniki nosijo toge, po potrebi pa še lasulje in skrijejo svoj obraz pred javnostjo, da s tem izkažejo svojo drugačnost od ljudstva in tako svojo posebno posvečenost za sodno odločanje in avtoriteto.
Utemeljitelj tovrstnega pristopa k pravu, sicer v teoriji, ne pa nujno tudi v praksi, je bil Hans Kelsen. V skladu z njegovim teoretičnim naziranjem je pravo sistem hierarhično urejenih pravnih pravil, kjer višja pravna pravila določajo vsebino in postopek nastanka nižjih pravnih norm. Najvišji formalni pravni akt je ustava, ki pogojuje vse ostale nižje pravne akte, sama pa ni utemeljena v nobenem formalnem pravnem aktu, temveč izhaja iz meta-norme, ki je logična predpostavka celotnega pravnega sistema. Pravo se tako samo ustvarja in poustvarja in je v celoti ločeno od drugih normativnih sistemov: morale, religije, politike. V tem je bistvo njegove čistosti. Pravo je čista znanost, brez drugih družbenih vrednostnih primesi, na temelju katerih ne moremo soditi o njegovi (ne)veljavnosti, niti o (ne)primernosti pravnega urejanja. Morala, kaj šele politika, sploh ni v domeni pravne znanosti. In s tem pravnikov kot takih. Pravniki naj bi tako bili objektivni, po svojem, z moralo in politiko nezaznamovanem, pravnem bistvu, sposobni iskanja in odkritja materialne resnice. Tudi domet prava naj bi zato bil, po Kelsnu, zelo ozek, pretežno formalno obarvan, vsekakor pa ostro ločen od politike in drugih družbenih, vrednostnih ali svetovnonazorskih primesi.
Drugačen pristop ponuja razumevanje prava kot argumentativne diskurzivne prakse. Ta koncept prava v globalnem okviru pooseblja Dworkinov pristop k pravu kot interpretativni praksi, v evropskem kontekstu pa ga najbolj zaznamujeta Alexyeva pravna teorija in Habermasov filozofski, sociološko-politološki pristop. V skladu s tem gledanjem je avtoriteta prava in zlasti sodišč utemeljena na prepričljivosti argumentov, s katerimi sodišča utemeljijo svoje odločitve. Ne gre torej za formo, za ustvarjanje njenega videza z lasuljami ali poudarjanjem, da je togo treba znati nositi, temveč gre za vsebino, za argumente, s katerimi se stranke v postopku in širšo javnost prepriča, zakaj je prav, da je neka stran izgubila, druga pa zmagala. Če je pravo argumentativna diskurzivna praksa in če senate sestavlja več različnih sodnikov, potem je jasno, da bodo ti pogosto zastopali različna pravna stališča in zanje ponujali različne argumente. To je ne le samoumevno, ampak prav, ker le obstoj različnih stališč zagotavlja, da bo sojenje res pošteno, objektivno v smislu čim širše zagotovljene intersubjektivnosti. V pravu kot diskuzivno-argumentativni praksi, omejeni s specifičnimi pravno-institucionalnimi pravili diskurza, je tako v ospredje postavljen tudi subjekt: pravnik sam, ki odloča. Med pravnim predpisom in praktičnim pravnim problemom je vselej človek. Pravnik, ki mora odločitev vedno sprejeti sam in zanjo tudi odgovarjati. Pravo tako ni nekaj objektivnega, ampak je produkt pravnikov, ki so ljudje iz krvi in mesa, z izdelanim ideološkim profilom, kot se od odrasle, razvite osebe in pravnega strokovnjaka tudi pričakuje.
Takšno razumevanje prava je tudi znanstveno izhodišče našega projekta. To pomeni, da ideološko profiliranost sodnih odločevalcev pojmujemo kot dejstvo in jo, namesto da bi jo iz normativnih razlogov zavračali, empirično raziskujemo na podlagi interdisciplinarnega interpretativnega okvira. Tak pristop, ki odraža zatečeno realnost in zato tudi omogoča njeno empirično raziskovanje, nam bo nato omogočil tudi oblikovanje normativnih priporočil glede institucionalne urejenosti sodne veje oblasti.